Med vsemi fosilnimi najdbami iz okolice Kamnika je mamut iz Nevelj gotovo najbolj prepoznaven. Njegovo skoraj popolno okostje je postalo simbol paleontološke dediščine Kamnika in eden najbolj znanih fosilov v Sloveniji. Danes je njegovo okostje razstavljeno v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je postalo tudi prepoznavni znak muzeja.
Presenetljivo odkritje ob Nevljici
Marca 1938 so delavci v Nevljah urejali strugo reke Nevljice in gradili nov most. Med poglabljanjem rečnega dna so naleteli na “štore”. Izkazalo se je, da gre za nenavadno velike kosti. Sprva verjetno še ni bilo jasno, kateri živali pripadajo, kmalu pa so strokovnjaki ugotovili, da gre za ostanke dlakavega mamuta.
Sledilo je sistematično izkopavanje, ki je pritegnilo veliko zanimanja javnosti in raziskovalcev. Odkrit je bil velik del okostja odraslega mamuta. Poleg njega je ležalo majhno paleolitsko kamnito orodje, fragmenti rogovja severnega jelena in spodnja čeljustnica vodnega voluharja. V mlajših plasteh pa nekaj ostankov divjega konja in kozoroga.
Dlakavi mamut
Neveljski mamut pripada vrsti Mammuthus primigenius, ki jo imenujemo dlakavi mamut. Bil je bližnji sorodnik današnjih slonov, vendar je bil dobro prilagojen hladnemu podnebju ledenih dob.
Telo je imel prekrito z gosto dlako. Pod dolgo zunanjo dlako je bila mehkejša podlanka, pod kožo pa debela plast maščobe. Majhna ušesa in kratek rep so zmanjšali izgubljanje toplote, na hrbtu pa je imel maščobno grbo, ki je služila kot zaloga energije.
Odrasli samci so lahko pri plečih dosegli približno tri metre ali nekoliko več. Imeli so dolg rilec ter velika, močno ukrivljena okla. Okla sta bila povečana druga sekalca, ki sta rasla vse življenje. Mamut ju je lahko uporabljal pri odstranjevanju snega, iskanju hrane, obrambi in spopadih z drugimi mamuti.
Kaj razkrivajo zobje?
Med najbolj značilnimi deli mamutovega okostja so veliki kočniki. Sestavljeni so iz številnih vzporednih ploščic sklenine, med katerimi sta zobovina in zobni cement. Takšna zgradba je delovala kot groba strgalna površina za mletje trde in s peskom prekrite trave.
Mamut ni imel vseh kočnikov hkrati. V vsaki polovici čeljusti je uporabljal le enega ali največ dva. Ko se je sprednji zob obrabil, ga je od zadaj počasi izrinil naslednji. V življenju se je tako zamenjalo šest zaporednih kočnikov.
Ko se je obrabil zadnji kočnik, žival hrane ni mogla več dovolj dobro prežvečiti. Pri starih slonih in verjetno tudi mamutih je to lahko povzročilo oslabelost in pogin.
Slika: Rekosntrukcija ledenodobne pokrajine okoli Kamnika v času mamutov.
Ledena doba pri Kamniku
Ko je mamut živel, je bila pokrajina okoli Kamnika hladnejša in bolj odprta kot danes. V bližnjih Alpah so se širili ledeniki, nižine pa so prekrivale hladne stepe z malo drevesi.
V takšnem okolju so poleg mamutov živeli severni jeleni, divji konji, bizoni, volkovi, arktične lisice in drugi prebivalci ledenodobnih step. Rastlinstvo so sestavljale predvsem trave, zelišča in nizko grmičevje.
Ali so ljudje lovili neveljskega mamuta?
Ob golenici neveljskega mamuta so našli majhno paleolitsko kamnito orodje, vendar samo orodje še ne dokazuje, da so paleolitski lovci prav tega mamuta tudi ubili. Mesta najdbe mamuta v Nevljah ne moremo razumeti kot paleolitsko postajo na planem, temveč le kot najdišče fosilnih kosti mamuta z izredno zanimivo vzporedno najdbo.
Zakaj se je ohranilo toliko okostja?
Velike živali se redko ohranijo skoraj v celoti. Po smrti njihova trupla navadno raznesejo plenilci, mrhovinarji, reke in drugi naravni procesi. Kosti se ločijo, razpršijo in poškodujejo.
Pri neveljskem mamutu so se številne kosti ohranile razmeroma blizu skupaj. To pomeni, da telo verjetno ni bilo dolgo izpostavljeno na površju. Hitro ga je prekril rečni sediment, blato ali material na poplavni ravnici.
Zadnji mamuti
Dlakavi mamuti so na večini območij izumrli ob koncu zadnje ledene dobe. Tudi k njihovemu izumrtju je prispevalo več dejavnikov. Podnebje se je segrevalo, hladne stepe so se umikale gozdovom, količina primerne hrane pa se je zmanjšala.
Dodaten pritisk je predstavljal človek, ki je mamute lovil in spreminjal okolje.
Mamut kot simbol Kamnika
Čeprav je originalno okostje shranjeno in razstavljeno v Ljubljani, je mamut neločljivo povezan s Kamnikom. Najden je bil le približno kilometer od mesta, kraj odkritja pa še danes označuje Mamutov most.
Slika: Dr. Fran Kos v čepici levo in preparator Viktor Herfort v klobuku med delovnim pogovorom. Druga dva delavca mavčita kost.
Slika: Nikolaj Sadnikar mlajši z mamutovim rebrom in vretencem, 14. 3. 1938.
Slika: Odkopna jama z žandarji, ki so prostor čuvali 24 ur na dan.
Slika: Nikolaj Sadnikar mlajši v odkopnem jašku, 14. 3. 1938.
Slika: Decembra 1941 predstavljeno okostje mamuta.
