Megalodon (Otodus megalodon), je bil največji znani morski pes in eden največjih morskih plenilcev v zgodovini. Živel je od zgodnega miocena do pliocena (pred 23 do 3,6 milijona let) in je bil razširjen v toplih ter zmerno toplih morjih po skoraj vsem svetu. Razvil se je iz starejših predstavnikov rodu Otodus, pri čemer so se skozi evolucijo povečevali zobje, rezalni robovi pa so postajali bolj prilagojeni učinkovitemu lovu velikega plena.
Ker je okostje morskih psov večinoma zgrajeno iz hrustanca se je po smrti navadno razgradi. Najpogostejši fosilni ostanki so zato zobje, precej redkejša pa so vretenca. Zaradi tega telesne zgradbe megalodona ne poznamo zelo dobro. Novejše rekonstrukcije ocenjujejo, da je lahko dosegel okoli 16 m dolžine, po nekaterih raziskavah pa morda celo do 25 m.
Novejše raziskave kažejo, da megalodon morda ni bil zgolj povečana različica velikega belega morskega psa, temveč je imel nekoliko bolj podolgovato in vitkejše telo, prilagojeno dolgotrajnemu plavanju in lovu na velike morske vretenčarje, predvsem morske sesalce. Mladi osebki so bili ob rojstvu izjemno veliki, ocenjujejo okoli 3,5 m dolžine. Verjetno so uporabljali plitve obalne predele kot območja za odraščanje, kjer je bilo več hrane in manj nevarnosti.
Razstavljeni primerki megalodonovih zob so bili najdeni v srednje miocenskih laporovcih pri Virštanju na Kozjanskem in predstavljajo eno najpomembnejših najdb megalodonovih zob. Večina fosilnih zob megalodona je najdena posamično. Morski pes je lahko zob izgubil med hranjenjem ali zaradi naravne menjave, zob pa je nato potonil na morsko dno. Takšna najdba običajno ne pove, ali je žival na istem mestu tudi poginila. V Virštanju je bilo najdenih kar 31 zob, 5 zlomljenih zobnih konic in 6 dodatnih fragmentov oziroma lamel, skupaj približno 42 zobnih ostankov. Ker so bili zobje najdeni skupaj najverjetneje pripadajo enemu samemu osebku, kar predstavlja edino takšno najdbo v Evropi in šele 7. takšno najdbo na svetu.
Slika: Rekonstrukcija megalodona v borbi z miocenskim kitom.
