Pred približno 240 milijoni let na območju današnjih slovenskih Alp ni bilo visokih gora. Območje Slovenije, se je takrat nahajalo v območju ekvatorja, površje pa je prekrivalo toplo ekvatorialno morje, povezano z velikim oceanom Tetida. V njem so živeli hitri plenilci, morski plazilci, amoniti, raki, morski ježki in številni drugi organizmi.
Njihove ostanke je prekrilo morsko blato in sčasoma so se spremenili v fosile. Poznejši premiki Zemljine skorje so nekdanje morsko dno dvignili visoko v Alpe.
Območje Kamniško-Savinjskih Alp in širše območje slovenskih Alp, se ponaša s številnimi izjemnimi najdišči triasnih fosilov. Na začasni razstavi predstavljamo samo nekaj takih izjemnih zgodb, ki prikazujejo obdobje triasa pred približno 240 milijoni let. Razstavljeni primerki iz Kamniško-Savinjskih Alp, Julijskih Alp, Karavank in Polhograjskega hribovja zato skupaj pripovedujejo zgodbo o različnih življenjskih okoljih triasnega morja.
Slika: Paleogeografska rekonstrukcija Zemlje v srednjem triasu. Lokacija današnje Slovenije je označena z rdečo piko.
Roparska riba Saurichthys
Ribe iz rodu Saurichthys so bile med značilnimi plenilci triasnih morij. Imele so dolgo in vitko telo ter močno podaljšan, koničast gobec, oborožen z ostrimi zobmi. Po telesni obliki so nekoliko spominjajo na današnje ščuke, vendar z njimi niso v sorodu.
Saurichthys je verjetno prežal na manjše ribe in jih napadel z nenadnim sunkom. Dolgo telo mu je omogočalo hitro pospeševanje, ozke čeljusti pa so bile primerne za ulovitev plena. Nekatere vrste rodu Saurichthys so zrastle več kot meter v dolžino.
Predstavljen, 245 milijonov let star primerek v vitrini je še neopisana vrsta iz Matkovega kota. Podoben je nekaterim vrstam najdenim na Kitajskem in je zato dokaz, da se je v času triasa med današnjim ozemljem Slovenije in Kitajske nahajalo morje.
Če boš pozorno opazoval, boš lahko opazil da ribi manjka del repa in je prelomljena. Primerek Saurichthys-a je namreč napadla večja žival, najverjetneje večja plenilska riba ali morski plazilec. Po napadu je poginil in potonil na morsko dno.
Slika: Saurichthys iz Matkovega kota.
Sangiorgioichthys iz Robanovega kota
V Kamniško-Savinjskih Alpah smo v zadnjih dveh desetletjih odkrili številna nahajališča fosilov z izjemno ohranjenim fosilnim zapisom iz triasa. Izjemen primerek ribe pripada rodu Sangiorgioichthys, ki je ime dobil po svetovno znanem nahajališču triasnih vretenčarjev na gori Monte San Giorgio na švicarsko-italijanski meji. Najdbe iz Kamniško-Savinjskih Alp se lahko primerjajo s fosili z gore Monte San Giorgio, saj so te plasti odlagale v zelo podobnem okolju in času, po ohranjenosti pa jih v nekaterih pogledih celo prekašajo.
Slika: Sangiorgioichthys iz Robanovega kota.
Zob morskega psa rodu Palaeobates
V dolini Draga v Karavankah, so bili najdeni številni zanimivi fosili; ostanki plazilcev, ribe, raki, morske lilije, školjke polži amoniti in morske spužve. Med njimi tudi zob triasnega morskega psa iz rodu Palaeobates. Fosili izvira iz kamnin, ki so nastale v srednjem triasu, pred približno 240 milijoni let.
Rod Palaeobates ni pripadal sodobnim morskim psom. Bil je predstavnik izumrle skupine morskih psov podobnih hrustančnicam – hibodontiformov. Ker je bilo njihovo okostje zgrajeno predvsem iz hrustanca, so se ohranili le njihovi trdi zobje in bodice hrbtnih plavuti. Za Palaeobates so bili značilni nizki ploščati zobje, ki so sestavljali učinkovito drobilno zobovje. Z njim je drobil trde lupine školjk, polžev, rakov in morda tudi morskih ježkov. Takšen način prehranjevanja imenujemo durofagija.
Slika: Zob morskega psa rodu Palaeobates.
Okostje morskega plazilca
Delno ohranjeno okostje 245 milijonov let starega triasnega morskega plazilca iz skupine notozavrov je bilo odkrito v strmi grapi nad dolino Kamniške Bistrice. Notozavri so skupina plazilcev, ki se je prilagodila življenju v morju.
Imeli so dolgo telo in vrat, sploščeno glavo in močne okončine s prsti, med katerimi je bila verjetno plavalna kožica. Z dolgimi čeljustmi in ostrimi zobmi so lovili ribe ter druge morske živali. Večino časa so preživeli v vodi, vendar so se lahko gibali tudi v plitvinah ali na obali.
Celotna okostja notozavrov so redka. Veliko pogosteje se ohranijo posamezna vretenca, rebra, zobje ali kosti okončin. V Kamniško-Savinjskih Alpah smo odkrili že več skeletov notozavrov, ki so dosegali dolžino približno meter in pol dolžine. Največji najdeni zob pa kaže na prisotnost okoli 4 metrskih primerkov. Najlepše, popolno okostje notozavra, ki je bilo odkrito na Veliki planini je trenutno v postopku preparacije in bo ena izmed glavnih atrakcij nastajajočega muzeja.
Slika: Okostje notozavra iz Velike Planine.
Morski ježek iz Kozje dnine
Pravilni morski ježki iz skupine cidaroidov so živeli na morskem dnu. Imeli so skoraj okroglo korono, sestavljeno iz tesno povezanih apnenčastih ploščic, ter razmeroma dolge in močne bodice.
Bodice so ježka varovale pred plenilci, pomagale pa so mu tudi pri premikanju. Med bodicami so iz telesa segale drobne cevčice, s katerimi se je oprijemal podlage, zaznaval okolico in usmerjal hrano proti ustom. Po smrti so korone morskih ježkov praviloma razpadle, zato so popolnoma ohranjeni primerki izjemno redki.
Na nahajališču Kozja dnina v Julijskih Alpah so bili odkriti približno 230 milijonov let stari pravilni morski ježki, ki pričajo o raznolikem življenju na dnu pozno triasnega morja. Gre za enega najlepših fosilnih morskih ježkov iz območja Slovenije.
Slika: Morski ježek iz Kozje dnine.
Skrivnostni Sphenothallus carniolicus
Med bolj nenavadnimi razstavljenimi fosili je Sphenothallus carniolicus. Njegovo podolgovato telo oziroma cevka je bilo sestavljeno iz mineralizirane kutikule. Žival je bila z ožjim delom pritrjena na morsko dno ali drug trden predmet, širši del pa je segal v vodo. Znanstveniki Sphenothallus običajno povezujejo z ožigalkarji, skupino, v katero sodijo današnje meduze, korale in morske vetrnice.
Fosil ima tudi zanimivo zgodovino raziskovanja. Sprva so ga opisali kot skrivnosten organizem z imenom Valvasoria carniolica. Zaradi nenavadne oblike raziskovalci dolgo niso vedeli, kam ga uvrstiti. Meni so, da gre za črva. Poznejše primerjave so pokazale, da pripada rodu Sphenothallus, za katerega so bili paleontologi pred tem prepričani, da je izumrl že konec karbona. Primerki iz Julijskih Alp dokazujejo, da je ta posebna skupina živali preživela permsko-triasno izumrtje. Ker se je Sphenothallus pojavil že v kambriju, velja za enega najbolj dolgoživih rodov, kar jih poznamo.
Slika: Skrivnostni Sphenothallus carniolicus.
Amonit Carnites floridus iz Mežice
Amoniti so bili morski glavonožci, sorodni današnjim sipam, lignjem in brodnikom. Njihovo mehko telo je bilo zaščiteno z zavito zunanjo lupino, razdeljeno na več notranjih kamric. Žival je živela v največji, zunanji kamrici, preostale pa so jim pomagale pri uravnavanju plovnosti. S spreminjanjem razmerje med tekočino in plinom v lupini so se dvigovali ali spuščali v vodi.
Razstavljeni Carnites floridus je bil najden v 230 milijonov let starih triasnih plasteh, v rudniku Mežica. Njegova lupina je prepoznavna po zaviti, diskasti obliki in zapletenih stikih med notranjimi pregradami ter zunanjo steno lupine. Te črte imenujemo šivi in so pomembne pri določanju posameznih skupin amonitov.
Jastog Eopolycheles cornuaureus
Eden najredkejših fosilov iz Kozje dnine je Eopolycheles cornuaureus, predstavnik polihelidnih jastogov. Ti raki so oddaljeni sorodniki današnjih globokomorskih jastogov.
Imel je sploščeno telo, členjen zadek in več parov nog s kleščami. Takšna telesna zgradba je bila primerna za življenje na morskem dnu. Verjetno se je prehranjeval z manjšimi živalmi, mrhovino ali organskim materialom, ki ga je našel v sedimentu.
Fosilni raki se navadno ohranijo slabše kot školjke ali amoniti. Njihov oklep je sestavljen iz številnih členov, ki po smrti hitro razpadejo. Raki se med rastjo tudi levijo, zato nekateri fosilni ostanki predstavljajo odvržene leve in ne poginulih živali.
Slika: Globokomorski jastog Eopolycheles cornuaureus.
Tilakocefalni raki, skrivnostni prebivalci triasnih morij
Tilakocefalni raki so izumrla skupina morskih členonožcev, ki je živela od silurja do pozne krede, svoj razcvet pa so dosegli v triasu, pred približno 250–200 milijoni let. Že ob prvih najdbah so raziskovalce presenetili s svojo nenavadno obliko. Čeprav jih navadno povezujemo z raki (npr. s kozicami in jastogi), njihovi natančni sorodstveni odnosi še niso povsem razjasnjeni.
Območje slovenskih Alp velja za eno izmed bogatejših območij z njihovimi ostanki. Primerek na razstavi pripada novi vrsti, ki so jo raziskovalci poimenovali Atropicaris lintveri, po Lintverju, mitoškem zmaju iz solčavskega ljudskega izročila. Pripravili smo tudi rekonstrukcijo teh nenavadnih živali. Prikazujemo nov rod tilakocefalnih rakov, ki smo ga poimenovali po mestu Kamnik – Kamnikaris cemazevkaensis.
Slika: Tilakocefalni rak iz Čemaževke.
Školjke Myophoria kefersteini
Triasne kamnine prekrivajo velik del Slovenije in med najpogostejšimi fosili so školjke. Med zbiralci so najbolje poznane črne lupine školjk Myophoria kefersteini. Naš primerek jeiz okolice Todraža v Poljanski dolini. V Todražu poleg njih najdemo tudi zobe morskih psov, ostanke morskih plazilcev – plakodontov in ostanke rastlin iz skupine sagovcev.
Veljica triasnega iglavca Voltzia
Veja iglavca Voltzia iz Logarske doline je dokaz, da v obdobju triasa površje današnje Slovenije ni bilo pokrito le z morjem. Rastlinski ostanek je najverjetneje izviral z bližnjega kopnega, od koder ga je reka ali neurje odneslo v morje, kjer se je ohranil.
Voltzia je izumrli rod zgodnjih iglavcev, posebej razširjen v zgodnjem in srednjem triasu. Po videzu je verjetno nekoliko spominjala na današnje ciprese ali aravkarije, vendar ni bila povsem podobna nobenemu sodobnemu iglavcu. Voltzia in njej sorodni iglavci so pomembni za razumevanje razvoja sodobnih iglavcev, saj kažejo vmesne značilnosti med starejšimi paleozojskimi in naprednejšimi skupinami. Nekatere vrste so izločale tudi smolo, iz katere se je lahko ohranil triasni jantar.
